MAVRICA V MENI

Email: info@mavricavmeni.com       Phone: +386 51 643 588

BOŽIČ

Božič je nedvomno praznik, ki ga že od malega povezujemo z več običaji. Okrašujemo smrečico, obešamo lučke, pečemo tradicionalno božično pecivo, v cerkvah se spominjamo rojstva Jezusa, veselimo se božičnih stojnic, kupujemo darila  ki si jih potem pod smrečico izmenjamo . Ste kdaj pomislili, zakaj pravzaprav vse to počnemo?

PRVI ADVENT PREDSTAVLJA MINERALNI SVET, DRUGI ADVENT PREDSTAVLJA RASTLINSKI SVET, TRETJI ADVENT PREDSTAVLJA ŽIVALSKI SVET IN ČETRTI ADVENT PREDSTAVLJA ČLOVEŠKI SVET

Izraz božič pomeni mali bog, božji sin in tudi dan Kristusovega rojstva. Kot za večino krščanskih praznikov tudi za božič velja, da se je razvil iz predkrščanskih običajev. 25. december je bil nekdaj poganski praznik boga mladega sonca, ko svetloba zmaga nad temo (po 21. decembru se noč krajša, dan pa je čedalje daljši). Tega so se naši predniki seveda zelo veselili. Do božiča mora biti po hiši vse pospravljeno in počiščeno. Tudi ta običaj izvira iz poganskih običajev, namenjen pa je temu, da se zli duhovi ne bi naselili v domove (očitno so menili, da sta jim všeč nered in umazanija). Vera v zle sile, ki v mrzlih in temnih zimskih dneh rovarijo po zemlji, verjetno temelji na strahu človeka pred temo – v predbožičnih dneh je noč najdaljša, sončni in topli dnevi pa se zdijo zelo daleč. Urejen, čist in okrašen dom, ki ga je napolnilo zelenje (sprva veje in zimzelenje, pozneje pa božično drevesce, venčki ( OKROGLI VENČKI SIMBOLIZIRAJO VEČNOST ŽIVLJENJE IN SMRT, NIČ SE DEJANSKO NE KONČA, VSE TEČE ) in omela, svetloba (sveče, božično deblo na ognjišču), barvasti in tudi bleščeči okraski, dobra jedača in pijača, v zadnjih 200 letih pa tudi darila – vse to simbolično odganja zle sile in privablja dobro. Nekdaj so božično drevesce krasili z jabolki, orehi (lešniki), piškoti in papirnatimi trakovi. Pozneje so ga začeli krasiti še s pozlačenimi in posrebrenimi orehi in lešniki ter sladkorčki. Danes na drevescu ne smejo manjkati svečke (zaradi varnosti je bolje uporabiti električne) ali lučke ter številni bleščeči okraski, angelski laski ipd.

V Sloveniji je še vedno ohranjen običaj, da na sveti večer, ko se zmrači, po hiši nesejo prižgano kadilo. Vsak prostor v hiši in tudi v gospodarskih poslopjih, s pomočjo vejice božičnega drevesca pokropijo z žegnano vodo. Sestavni del božičnih običajev za vernike je tudi maša v cerkvi. Božič ima tri maše, od katerih je prva polnočnica, ki je tudi najbolj znana. Po slovenskih vaseh in mestih se pozno ponoči na sveti večer v cerkev odpravi vsa družina. Pot si osvetljujejo. Lahko z baterijami, še lepše pa je, če na cesti srečaš povorko z baklami. V zgodnjih jutranjih urah sledi pastirska ali zorna maša, čez dan pa še dnevna ali velika maša.
Poleg božičnega okrasja in jaslic pa so za božič značilne številne dobrote, kot je na primer božični kruh. Položen na lep bel vezen prt ostane po običaju vse tri svete večere – za božič, novo leto in svete tri kralje. Na mizi ne sme manjkati potica, ki je napolnjena z orehi
, lešniki, mandlji, makom, medom, smetano, skuto ali ocvirki. Nekdaj so jo sladili zgolj z medom, danes pa s tudi s sladkorjem. Praviloma jo spečemo v okroglem rebrastem modelu s tulcem v sredini. Potica je tudi eden od simbolov naše dežele, saj je poznana širom po svetu.

 

Po zgodovinskih zapisih so prvi božič slavili približno v 4. stoletju. To pa še zdaleč ni edini praznik, ki so ga v preteklosti decembra slavili. Še pred Jezusovim rojstvom so se ljudje srečevali, da bi praznovali zimski solsticij. Na Norveškem so slavili t.i. Yule, Nemci v tem času Odina, Rimljani Saturnalije, med katerimi so častili Saturna, boga kmetijstva. 25. decembra so potekale tudi Juvenalije, praznovanja v čast boga, znanega pod imenom Mitra.

Resnica je, da v časih začetkov krščanstva, se rojstvo Jezusa Kristusa ni slavilo – glavni praznik je bila velika noč, torej njegovo vstajenje od mrtvih. Če Sveto pismo preberete do konca, boste ugotovili, da datum Jezusovega rojstva ni nikjer naveden. Po predvidevanjih bi to moralo biti 6. januarja, torej v času, ko božič slavi pravoslavna cerkev.

Sprememba je prišla šele s papežem Julijem I., ki je v 4. stoletju odločil, da bodo božič, torej Jezusovo rojstvo slavili 24. decembra. Še danes ni popolnoma jasno, zakaj se je tako odločil, zgodovinarji pa predvidevajo eno – papež je želel, da bi ljudje pred poganskimi običaji dali prednost krščanskim in upal, da bodo s predhodnim datumom čas poganskih praznovanj, verniki raje slavili rojstvo Odrešenika.

Do leta 432 se je božič razširil do Egipta, v srednjem veku pa so ta praznik praznovali ljudje po celem svetu, s čimer so poganska praznovanja ostala v ozadju. Od tedaj se torej rojstvo Jezusa Kristusa slavi 24. decembra, 6. januar pa je postal datum prihoda svetih treh kraljev. Vsi vladarji pa se z božičem niso povsem strinjali in so ga želeli prepovedati, kar jim je za nekaj časa tudi uspelo.

Govorimo o Oliverju Cromwellu, angleškem državniku in vodji angleške revolucije. Ta se je s svojimi privrženci puritanci boril proti irskim katolikom in v 17. stoletju dobesedno odpravil božič. To obdobje pa ni trajalo dolgo. Leta 1660 je prestol zasedel Karel II., ki je ta praznik »obnovil« in kristjani so ga lahko po približno 15 letih spet praznovali.

O prepovedi božiča vedo nekaj tudi v Združenih državah. V relativno na sveže poseljeno Severno Ameriko božič leta 1620 niti ni prispel. Nekaj časa so bili ti prazniki celo zakonsko prepovedani, saj so Američani zavračali karkoli britanskega, božič pa so ignorirali tudi po Ameriški revoluciji. Uradni državni praznik je postal šele 26. junija 1870.

Okraševanje božičnega drevesca nedvomno spada med najbolj priljubljene tradicije in tega se ne veselijo le otroci, ampak tudi odrasli. Naši domovi namreč po letu dni spet oživijo. Podobno kot praznovanje samega božiča ima tudi okraševanje smrečice in obdarovanje svojo preteklost. Mnoge bo presenetilo, da ima božično drevesce (čeprav se je ta pojem začel uveljavljati šele v 19. stoletju) svoje korenine v poganskem čaščenju dreves. Ta običaj so kristjani prevzeli in na začetku okraševali listnata drevesa, natančneje hrast. Šele v 7. stoletju se je sv. Bonifacij odločil, da bi morali okraševati jelko, saj ta s svojo špico meri v nebo in s svojo obliko spominja na sveto trojico.

Prav tako so kristjani same okraske prevzeli od poganov. V preteklosti so drevesca krasili predvsem z belo omelo, ki je imela čarobno moč. Svečke in lučke, brez katerih si božiča ne znamo predstavljati, pa simbolizirajo Jezusa Kristusa, ki v krščanstvu pomeni luč sveta, združujejo jih pa tudi s poganskimi praznovanji, med katere ogenj spada že od nekdaj.

Kaj pa darila? Kakšen je njihov izvor? Tudi v tem primeru ni čisto jasno, vendar lahko z gotovostjo povemo, da so v preteklosti darila delili tudi v najrevnejših družinah. Že GašperMiha in Boltežar so Jezusu prinesli darove, darila pa so se pojavila šele kasneje, natančneje v času Saturalij. Količina daril je bila odvisna predvsem od bogastva. V dar so lahko prejeli papigo ali parfum, pa tudi igrače, oblačila ali pa zobotrebec iz ribje kosti. Božiča brez daril si niti dandanes ne znamo predstavljati. Otrokom pri nas prinašata darila Božiček in Dedek mraz, drugje pa je to Oče božič, Jezušček in drugi. V Italiji darila deli čarovnica La Befana, na Norveškem in Švedskem je to božična koza Julbukk.

Božič ima resnično bogato zgodovino, nekaj pa je gotovo. To je praznik miru, spokojnosti in radosti, ki ga slavimo v družinskem krogu med svojimi najdražjimi. Želim vam čudovite božične praznike polne dobrih jedi in daril, predvsem pa sreče, zdravja in ljubezni in notranjega zadovoljstva in miru.

Zadnji bel božič po nižinah je bil leta 2007. Kakšen bo letošnji? - 24ur.com

 

Shopping Cart
Scroll to Top